Sumljivo mamljivo je delo, ki v naslovu vsebuje besedo »dogodek«. Človek se vpraša, ali je kriv prevelik odmerek postmodernističnega šita, ki odriva dogajanje na stran, ali spomin na srednješolsko slovo in zalezovanje neobstoječega dogodka v morbidni Gogi, medtem ko pod črto bereš o črtah, ki jih je imel Grum še posebej rad. Roman Dogodek na hribu nad cesto v Zenici rojenega bosansko-slovenskega pisatelja Gorana Ignjatija Jankovića, ki je letos v prevodu Iztoka Osojnika izšel pri KUD-u Police Dubove, horizont pričakovanj tako na prvi uč navdaja s skepso. Se bo sploh pripetil kak dogodek ali, povedano drugače, kje je catch romana, ki že v naslovu fingira tisto, čemur se velik del sodobne literature poskuša na vse kriplje izogniti; da se kdaj pa kdaj kaj enostavno zgodi, brez filozofije in pesništva. T'ko k' u dejanskem lajfu, bi rekli.
Sprva se zdi, da je Dogodek na hribu nad cesto preprosta, linearno tekoča pripoved. Vojak z obmejnega prehoda vodi kaznjenca na eksekucijo. Na morišče. Na hribu. Nad cesto. In imamo naš dogodek. A zgodba se že v naslednjem prizoru prične širiti, odvijati na več ravneh in razpletati ozadje te dvočlanske odprave. Spremljamo odraščanje petih prijateljev, od otroštva do njihovega snidenja v Ljubljani, kamor jih je pregnala vojna, ta revidirani periodni sistem elementov za postjugoslovanske pisce. Temu se pridružuje zgodba o družini enega od petih, pripovedovalca Filipa Adamovića, kaznjenca s hriba, od trenutka, ko je srečal svojo ženo in z njo dobil hčerko, prek zajebanega bega iz ponorele domovine do težavnega prilagajanja razmeram v novi.
Filip vseskozi hodi po robu zakona, saj preprodaja in uživa mamila ter postane odvisen. Njegovi blodni ekscesi na horsu, mukotrpno odvajanje, tihotapljenje beguncev in reševanje prostitutk, pa tudi vrnitev k čistemu življenju, poštenemu delu in zaslužku, vse to Janković vešče preleplja z začetno kaznjenčevo hojo na hrib, v smrt. In ta scena se romana drži od prve do zadnje strani, ko' hašiš prstov, bi rekli.
Navdih za roman o dogodku, ki ga šniclajo vselej nove digresije na meji med realnostjo in domišljijo, med treznostjo in tripom, je Janković, kot izvemo v koncizni Osojnikovi spremni besedi, dobil pri kratki zgodbi Ambrosa BierceaDogodek na mostu na Sovjem potoku s konca 19. stoletja. Dogodek na hribu nad cesto se dobesedno kroji, tako strukturno kot narativno, kar hodi vštric s protagonistovim krojaškim poklicem in pot nadaljuje skozi prešit pripovedovalčev jaz. Po eni strani je Filip glavni lik, akter vsega, kar se dogaja, a po drugi strani se vseskozi nahaja tudi izven sebe, na sebi, nad sabo. Ta dualizem vodi roman že od samega začetka, od Filipovega spomina na epileptični napad v otroštvu, ko se je ločil od svojega telesa in kot astralna projekcija poletel nad njim in dogajanjem, poudarjeno pa vztraja tudi proti koncu, v morečih blodnjah odvajanja.
Z učinki, ki jih omenjena podvojenost proizvaja v romanu, Janković ustvarja svojo sorto magičnega realizma. Bralec ne more biti na nobeni točki branja prepričan, kaj je res, kaj plod izletništva na drogah, kaj predsmrtni film človeka na zeleni milji. Čeprav nizana digresijska pripoved preseže sedanji trenutek – torej pohod kaznjenca in rablja na hrib, kamor se epizodično vztrajno vračamo in od koder Filipu po eni verziji in spletu naključij uspe pobegniti –, pa nas ob koncu trešči prav taisti prizor, začetek, kot da se na 180 straneh vmes ne bi nič zgodilo. Nepripravljeni opazujemo očitno na smrt pripravljenega Filipa, ki mu drugi drži pištolo pred čelom. Zadnji, strastni dim čika in bum. Namesto teme, belina papirja.
Vprašanje se glasi, kaj to pomeni za literaturo. Za življenje – dokler nas kdo dejansko ne odklopi in se bomo ali pa ne bomo zbudili z mozgom v kadi – je to vprašanje povsem retorične narave. Za literaturo, na drugi strani, pravzaprav prav tako. Ni namreč toliko vprašanje, ali je literatura resnična ali lažna, temveč kako, na kakšne vse načine je lahko resnična ali lažna. To vprašanje je v Ljubljani živečemu avtorju uspelo strnjeno in kritično posrečeno povzeti že v njegovem kultnem romanu Beseda, dve o Petroniju iz leta 1993, v katerem že v uvodni, sicer trdilni povedi zapiše: »Vse je odvisno od vsega in vse je v zvezi z vsem.« V skrajni konsekvenci bi to lahko bržkone pomenilo, da ne gre izbirati med resničnostjo in domišljijo. Slednja namreč, ko ga resno špona, ni nič manj realna od realnosti, prej nasprotno, je njen podaljšek, ki jo obenem kveči in razgalja.
A še bolj kot neka ontologija literature – ma da je njej pa res vse podvrženo – je v kontekstu Dogodka na hribu nad cesto pomemben implicitni antivojni sentiment, četudi Janković na nobeni točki direktno ne naslavlja vojne niti ne omenja katerekoli etnične pripadnosti kogarkoli. Poligon romana prikazuje tak, kakršen je bil, kaotičen in zabrisan u tri krasne med naše, njihove in tiste tretje, tak, kakršnega slika tudi Dežulović v Jebeš zdaj tisoč dinarjev ali Avdić v Sedmih strahovih, s to razliko, da je Janković manj sarkastičen od prvega, manj kriptičen od drugega in za odtenek bolj ganljiv od obeh.
Tej ganljivosti med drugim botruje vsakokrat bridko spoznanje, da sta pobeg od vojne ali prekinitev ognja šele nulta točka normalizacije življenja. Janković nam to daje vedeti brez ironije, moraliziranja in ciničnega pametovanja, s katerimi se, v udobju razdalje, radi spravimo nad krizna žarišča, ki medtem postajajo morišča, ki potem postajajo pokopališča, urejene oblike svojih predhodnikov. Ponuja nam izviren in univerzalen roman, katerega odlika se ne nahaja med vrsticami, v kontekstu, ampak naravnost v zapisanih dogodkih. Dogodkih, za katere bi si bolj kot karkoli želeli, da se ne bi zgodili.
Slika: Wikimedia Commons
