Zakaj ne pišem je, kot pravi besedilo na platnici, »avtofikcijski, esejistični roman« pisateljice, kolumnistke, prevajalke in urednice Dijane Matković, ki je izšel pri Cankarjevi založbi v začetku leta 2022. Pisateljsko blokado, povezano z vprašanjem, zakaj pisanje ne steče, Matković naslovi tako, da se vpraša, kaj vse preprečuje, da bi pisanje steklo, pri čemer izpostavlja predvsem razredno in socialno komponento identitete posameznika. Nasproti imaginariju pisatelja kot nad vsako tegobo, tudi blokado, povzdignjenega genija Matković izpostavlja proces pisanja – ker ne nastane iz genialnega nič, pisanje vedno izkazuje pozicijo tistega, ki piše. Bolj kot razlogi, zakaj ne pisati, so pomembnejši razlogi, zakaj pisati vsem razlogom proti navkljub.
Zakaj ne pišem je del tako pri pišočih kot pri bralcih vse bolj priljubljenega žanra, avtofikcije. Avtofikcija je spoj med avtobiografijo in fikcijo. Če je avtobiografija jasna pri navajanju kronološkega poteka dogodkov, se avtofikcija bolj ukvarja z razlagami za dogodki, zaradi česar je linearna struktura pogosto porušena. Namesto enotnega vzročno-posledičnega narativa avtofikcija raziskuje vse različne poglede, ki jih posameznik vede in nevede oblikuje, ko se giblje skozi družbene pozicije. Za razliko od ene najbolj popularnih avtobiografij pri nas, romana Belo se pere na devetdeset pisateljice Bronje Žakelj, ki v enem loku zaobseže usodo, je roman Zakaj ne pišem torej veliko bolj kritičen do svoje vsebine.
V pričujočem romanu je tako osebna zgodba avtorice vseskozi prekinjena, sinkopirana s premisleki o literaturi, filozofiji, družbi – torej področjih, s katerimi se avtorica tudi mimo pisanja tega dela ukvarja. Ko npr. Matković razlaga o pomenu maturitetnega tečaja, je temu dodan razmislek o tem, kaj so socialni korektivi in kakšen je njihov smisel. In čeprav je vsaj na začetku teh premislekov jasno, da gre zgolj za mnenje, začne skozi vsakega izmed njih vse bolj prevladovati vehementnost oziroma ton, ki daje vedeti, da je tudi pri alternativi možen samo en pogled. Četudi je torej jasna intenca po odpiranju prostora za mnenja, ga ravno ta ton v isti sapi tudi zapira.
Knjiga izkazuje določeno mero upora proti etablirani slovenski kulturi, ki priznava zgolj eno pozicijo in naravnanost, svoj najjasnejši izraz pa ima v ekskluzivnem literarnem kanonu, v katerega niti leta 2022 nimajo vstopa ne ženske ne katere koli družbene manjšine – vsaj kot kažejo vsakoletni nominiranci za nagrado kresnik. Kot ugotavlja tudi Matković z izpovedjo o svoji izkušnji študija primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti, skrb za kanon sodobne slovenske literature, ki ga snujejo akademiki, je v največji meri odgovorna za uniformiranje tako bralske kot pisateljske skupnosti na način, da nič in nihče ne štrli ven. Eden od razlogov za nepisanje je tudi odpor do uniformiranosti, ki bi jo pisanje zahtevalo.
Pomembna referenca pri pisanju, ki je v delu tudi večkrat omenjena, je knjiga Vrnitev v Reims francoskega filozofa Didierja Eribona, v kateri je s pomočjo osebne zgodovine raziskoval razloge, zaradi katerih se sodobno francosko delavstvo tako zlahka pridružuje desničarskim gibanjem in ne levičarskim, ki jim je tradicionalno pripadla vloga boja za delavske pravice. Podobno kot se je Eribon »vračal v Reims«, se je Matković vrnila na podeželje: v fizičnem premiku je potencial za premik v razmisleku. V primeru Matković to pomeni predvsem razmislek o tem, kako je zanjo pisanje povezano s potujevanjem, vstopanjem v prostore, kjer njen glas ni zaželen. Osebno je tudi politično, kot pokaže Matković: umor ženske na podeželju ni samo osebna tragedija neke družine, ki živi en hrib stran, ampak je nujno tudi politična instanca – zakaj oblast vedno znova zanika zaščito žrtvam družinskega nasilja? Pisateljevanje ni motrenje v tišini genija, ampak je proces, ki se začne z jutranjimi novicami, konča pa z včasih recenziranim, včasih pa povsem spregledanim delom. Matković pisateljevanje artikulira predvsem kot privilegij. Zakaj ne pišem je v veliki meri predvsem argumentacija, zakaj je pisateljevanje privilegij brez pretenzij, da bi bilo lahko kako drugače. Znotraj dela se tako oblikuje paradoks: čeprav je pisanje nemogoče, je obenem edini način samorefleksije oziroma sploh refleksije.
In prav zaradi tega, ker pisateljevanje ni privilegij, je nujno, da do njega lahko dostopajo vsi. Tako postane upor proti uveljavljeni literaturi, saj zahteva razlago in zadoščenje, ker nudi spomin in je na neki način učni trenutek ne le za tistega, ki bo zapisal, ampak tudi za tistega, ki bo bral. Matković to ubesedi kot nalogo ozaveščanja sveta zunaj sebe, ki je nujna v trenutku, ko se kot pisec zaveš omejitev svojega pisanja. Oziroma kot piše Ta-Nehisi Coates, ki je svoje pisanje prav tako začel v pomanjkanju odgovorov na vprašanja glede rase in družbe, na drugi strani Atlantika, v eseju Med svetom in mano, »upirati se moraš splošno razširjeni potrebi po pomirjujoči zgodbi o božjem zakonu po pravljicah, ki nakazujejo nekakšno neukrotljivo pravico.« Daleč od tega, da bi bila Matković prva, ki je popisala stereotipe do priseljenske skupnosti pri nas, a je verjetno prva, ki je brez humorja in melanholije popisala bednost med Neslovenci, prisotno od otroštva do študija oziroma poklicnega životarjenja. Četudi je bil Vojnovićev humor ob stereotipih, ki se lepijo na Bosance v Sloveniji, nujen, je enako nujno poudarjati, da situacija ni ne smešna, ne cinična, ampak predvsem melanholična. Nisi bil ti kriv, odgovarja Matković na izpoved fanta iz Bosne, ko ji ta pove, kako zase po osnovni šoli ni videl prihodnosti.
FarukŠehić v motu romana pravi: jaz sem eden, vendar nas je tisoče. Obenem pa je besedilo, ki temu sledi, izrazito enoglasno. Čeprav je pomembno glasove iz margine slišati brez popravkov iz okolja, se pojavlja dvom, ali ta en glas res dvigne tudi preostale – sploh če je tako vseobsegajoč in samozavesten, kot je v pričujočem besedilu. Čeprav besedilo poziva k uporu, ta ne bo mogoč zgolj z apropriacijo ustaljenih form. Če kaj ne potrebuje argumentacije, je to pozicija molka. Vsaka razlaga namreč nadaljuje z gradnjo prav istega sistema, ki se ga trudi zrušiti.
***
naslovnica: follower of Hieronymus Bosch (Flemish,c 1450–1516): The World (Trinidad Trifacial on steroids?); oil on panel
