Naslednjih nekaj minut namenjamo Davorinu Lenku in njegovemu pri LUD Literaturi novoizdanemu romanu Triger. Kaj nam Lenko ponudi v svojem tretjem romanu? Kratko povedano – nič novega. Pregovor v tretje gre rado tukaj pade na celi črti, saj v svojem novem psihološkem trilerju ponovi že znane teme svojih prejšnjih del. Tudi v Trigerju se namreč bohotijo seks, droge in … smrt. Seznanjeni smo z nepravim serijskim morilcem. Tretjeosebni pripovedovalec namreč ničkolikokrat razloži, da bi, če bi bil resnični serijski morilec, ubijal večkrat znotraj daljših časovnih intervalov.
Darijan Urh, notorični protagonist in dvakratni morilec, pa se izkaže za pravega pravcatega pisatelja, saj ga spoznamo tudi skozi njegov filozofski manifest, Cono. Z njo postane slovenska javnost v romanu obsedena, čemur se kaj hitro pridruži protagonistka romana, Aleksandra, katere fascinacija nad serijskimi morilci ne bi mogla biti večja in kmalu po izdaji Cone postane glavna obsesija njenega življenja. Spoznamo jo kot globoko poškodovano osebo, tako zaradi njenega otroštva, zaznamovanega z alkoholizmom staršev, kot tudi zaradi njenih partnerjev. Od slednjih najbolj odstopa Sem, ki igra nekakšnega »ortofeminista«, čigar edino poslanstvo se zdi poveličevanje žensk, ki pa jih izkoristi takoj, ko mu pridejo blizu.
Da ne zaidemo preveč, pa se vrnimo na Cono, Aleksandrino novonastalo bolestno obsesijo, ki se prične z njenim snemanjem interpretativne miniserije tega manifesta, ki enako kot izvirnik hitro pritegne pozornost javnosti. Še pomembneje, posneta miniserija pritegne tudi avtorja manifesta in dvakratnega morilca Darjana Urha, ki je v tem času zaprt na psihiatričnem oddelku.
Manifest pa je dokaj optimistična oznaka za nekaj, kar je v osnovi zbirka esejev, ki jih prek Urha piše njegov alter ego, poimenovan Gama. Vsebina kratkih izsekov iz Cone je namreč izredno fragmentirana in prehaja od morilskih dejanj Zmaja, ki se zdi kot nekdo, ki mu je uspelo to, kar Urhu ni – postati serijski morilec. Do izjemno grafičnih opisov agresivnih spolnih odnosov in napovedi prihoda Dobe Ženske, pri kateri naj bi šlo za nekakšno žensko prevlado, kar deluje popolnoma ironično glede na to, da je premisa celotnega Trigerja umor ženske. Cona namreč ni nekakšno globoko filozofsko delo, kot si ga predstavljata Aleksandra in morda tudi Urh, deluje le kot obupani zapisi še bolj obupanega moškega, ki meni, da ga bo iz brezna brezupa in depresije v zadnjem trenutku potegnila ženska. Tako izpade kot izredno pootročen moški, ki skozi lik Zmaja izživlja svoje fantazije. Zmajeve žrtve so namreč izredno seksualizirane in do konca fetišizirane ženske, na katere praktično zvali krivdo umorov, češ da mu je ena od njegovih žrtev namignila na idejo, naj ji odseka glavo. Izrazito seksualne Urhove fantazije ne bi izpadle problematično, če jih ne bi na vsaki naslednji strani dela upravičevala, če ne Aleksandra, pa Sem.
Za ilustracijo Urhovega razmišljanja prisluhnimo citatu, ki je odgovor na Aleksandrino vprašanje, kaj je posilstvo: »To je pač samo ljubezen, ki ni vrnjena. Ki ni deljena«. Trditev, da se v dejanju posilstva skriva tudi kanček ljubezni, odkriva bizarno naivnost, ki ji podlegajo protagonisti, posebej Aleksandra, ki naj bi bila ravno zaradi svoje naivnosti opolnomočena ženska, saj edina razume Urha in njegove blodnje, podnaslovljene Cona. Opažamo, da verjame na besedo, kar je nekoliko problematično, ko pride do morilčevih besed. Seveda je treba predpostavljati, da je Triger psihološki triler, a to ne upravičuje dejstev, da so liki povezani le preko pretirane fetišizacije in seksualizacije drug drugega ter da umori padejo pod kategorijo femicida – so torej storjeni zaradi spolnega motiva, ki v romanu ni problematiziran.
Tako Urhova Cona kot celotni Triger se torej neredko obračata proti sado-mazo spolnim avanturam protagonistov. Iz njih želita avtorja izcimiti nekaj skoraj svetega, a se za neštetimi spletkami, v katere se zapletejo njuni liki, skrivajo le prazne filozofske misli o nadzoru, prevladi in strasteh.
Ponavljajoče se farse utrudijo bralca, saj kmalu postane jasno, da od naslednje popisane knjižne strani ni mogoče pričakovati nič več kot izživljanje plodov njune neizvirne domišljije. Redki so vsakdanji dialogi, ki bi pripomogli k razumevanju značajev večinoma globoko poškodovanih protagonistov, izgubimo se namreč v detajlnih opisih njihovih seksualnih zapletov, ki nas spremljajo na skoraj vsakem koraku tega malo manj kot tristostranskega romana. S tem se kaj hitro izgubi tudi suspenz, ki bi bil ob pomanjkanju pristnih človeških vezi več kot dobrodošel za vzbuditev našega zanimanja, ki je odplavalo med oblake.
Kljub temu smo znova in znova postavljeni na trdna tla, saj ne manjka pripomb, ob katerih lahko od osuplosti le zavijemo z očmi, ko ženske stran za stranjo postajajo le karikature, ko znova in znova odkrivamo ponotranjeno mizoginijo Aleksandre, ko meni nič tebi nič okrivi Urhovo bivšo partnerko za njegova umora. Nič manj srh vzbujajoč ni prej omenjeni stranski lik Sem, sicer neslavni Aleksandrin ljubimec. Ob vsem svojem poveličevanju žensk v polboginje to počne izključno za svoje zadovoljstvo. Presenetljivo njegova taktika tudi deluje, saj Aleksandra po njunem kratkem razhodu spozna, da je bil seveda on tisti njen nesojeni ljubimec, tisti, ki jo je in jo bo vselej brez besed razumevajoče podpiral. Čemur pa ne moremo zaupati, saj se nepretrgoma kaže kot egocentrična, vase zaverovana osebnost.
Kljub neprestanemu dogajanju in dialogi med protagonisti se ob koncu romana vračamo na začetek. Medosebni odnosi se zaradi pomanjkanja empatije in obsedenosti s seksom, ki prežema roman, zdijo zaigrani ter nepristni v duhu pretirano filozofskih metafor. Dialogi pa postajajo le mejniki med, če ne vedno novimi poskusi upravičevanja mizoginije likov, pa njihovo predvsem seksualno agresivnostjo.
Nenazadnje postane več kot očitno, da se roman ne more razviti v kaj več, saj liki obtičijo v začaranem krogu zablod, hotenj, poželenj in seveda smrti. Preko solidno intrigantne platnice kmalu uvidimo, da se nam ta postavlja kot nekakšno nasprotje vsebini romana, ki se bolj kot na razvoj vsebine osredotoča na najrazličnejše načine, kako bi lahko še dodatno šokiral bralca. S tem se izgubi globina, ki bi jo bilo mogoče doseči z razvojem literarnih likov, ki izpadejo preveč površinsko. Zdi se, da roman nima niti pravega sporočila niti zaključka ter je le odskočna deska novih in novih Lenkovih romanov s podobno vsebino.
Pisala je vajenka Brina.
