Že tisočletja si ljudje na vseh koncih sveta pripovedujejo pravljice. Dandanes se je žanr, ki je nekoč kraljeval ustnemu slovstvu, ohranil zlasti na papirju. Dolgo pred katerim koli folkloristom, ki bi želel ovekovečiti ljudski duh, je pravljice na začetku 17. stoletja zapisoval Neapeljčan Giambattista Basile. Zapisal jih je sicer z namenom, da jih, kot je bilo tedaj v navadi, recitira na dvoru. Njegova zbirka pravljičnih del, naslovljena Zgodba zgodb, je izšla posthumno in ga nehote naredila za začetnika literarne pravljice. Od letos pa lahko knjigo prvič prebiramo tudi v slovenskem prevodu Ane Duša in Irene Duša Draž, ki je izšel pri Založbi Goga.
V zbirki hitro naletimo na nekaj vsem dobro znanih pravljic. Imamo zgodbo, ki močno spominja na Obutega mačka, le da dotični maček na koncu zgodbe na dolgo baročno pridiga o nehvaležnosti svojega lastnika. Peteršiljka je strukturno podobna Motovilki, opazimo pa, da v tej različici ženski lik reši tako sebe kot moški lik. Pravljica Sonce, Luna in Talia, nam znana kot Trnuljčica, pa se približuje ljudožerstvu. Toda Basilejeve pravljice so kljub prepoznavnim motivom ljudskih pripovedk predvsem literarne. Razliko najlažje nakažemo, če si pomagamo z načeli evropskih pravljic, kot jih je orisal literarni teoretik Max Lüthi. Za glavne značilnosti ljudskih pravljic veljajo abstraktnost in ploskovitost likov ter izolacija pripovedovalne linije. Pri Basilejevih pravljicah opazimo skorajda že nasprotje teh načel. Namesto skopo opisanih brezimnih junakov v neznanem okolju srečamo razkošno opisane konkretne like v specifičnem kraju in času.
Za razliko od pravljic, ki se dogajajo pred davnimi časi v neznanih krajih, se bralcu pred očmi venomer vsaj implicitno slika Neapelj sedemnajstega stoletja. Avtorjev čas je bil čas ekonomske nestabilnosti z malo možnosti za socialno mobilnost, raba čudežnega zato obvisi kot edina rešitev za vsakodnevne tegobe. Pisatelj se v vsaki zgodbi nanaša na tedanje navade, politična trenja in popularno kulturo. Tako denimo izvemo, da je bilo ponarejanje denarja pogosto kaznovano s smrtjo in za razširjeno prepričanje, da vrabčji iztrebki povzročajo slepoto. Omembe vredno je tudi, da je Basile zgodbe zapisal v ljudskem jeziku – neapeljščini– čeprav sta v njegovem času v pisani besedi še vedno prevladovali toskanščina in latinščina. Neapeljsko narečje je verjetno prispevalo k temu, da se delo po ostalih koncih Italije ni zares razširilo.
Prav neverjetno je, koliko znanih elementov nemudoma opazimo v tem razmeroma slabo poznanem delu. Zbirka zgodb namreč z desetimi pripovedovalkami, ki so zadolžene za pripoved ene zgodbe na dan, po zgradbi spominja na BoccaccievDekameron, po katerem se je Basile tudi zgledoval. Uporaba okvirne zgodbe pa nam prav tako prikliče v spomin pripovedno tehniko, kakršno poznamo na primer iz pravljične zbirke Tisoč in ena noč, čeravno ta Basileju najbrž ni bila poznana. Referencialnost v Zgodbi zgodb pa sega še veliko dlje ‒ paradigmo zbirke bi upravičeno imeli za intertekstualno. Basile, ki se je v mladosti uril v petrarkističnem verzu, izkoristi vsako priložnost, da v pravljico vključi referenco na antično in renesančno literarno tradicijo. Nemalokrat naletimo na omembe zgodovinskih in mitoloških osebnosti, kot so Medeja, Zoroaster, Aleksander Veliki ali pa junak francoskega srednjeveškega epa o Rolandu. Sleherna zgodba v zbirki je nekakšen konglomerat visoke literature in ustnega izročila. Stična točka pripovedi preprostih ljudi in starogrške mitologije. Učinek tovrstnega mešanja je dvojen: povzdig ljudskega slovstva na raven klasične literature, obenem pa parodiranje in umik kanonskih del s piedestala.
Da ne bo pomote, kljub vključitvi skorajda že vzvišenih aluzij je Basile v prvi vrsti privrženec vsega umazanega na človeku. Zbirka vključuje nebroj rabelaisovskih opisov, skatoloških izrazov, rogonoscev in prostitucije. Razbiranje bolj ali manj subtilnih referenc, s katerimi je prežeto celotno delo, olajšujejo sprotne opombe prevajalk. Skoraj petsto opomb na prav toliko straneh pravljic služi kot klobčič niti, ki poskrbi, da se bralec ne izgubi v labirintu avtorjevih sklicev na takratne običaje, besedne igre in vraže. Zgoščenost referenc po drugi strani omogoča, da se literarno predelan pravljični skelet bralcu ponuja tudi kot arhivsko gradivo italijanske ljudske kulture.
