Joan Nestle je ženska, lezbijka, femica in Judinja iz delavskega razreda. Knjiga Prepovedana dežela nosi ime po enem izmed poglavij, v katerem opisuje svojo izkušnjo mlade Judinje in spomine na družbeno represijo judovske skupnosti. Prepovedana dežela namreč predstavlja Arizono v letu 1956, kjer je Nestle počitnikovala in prisostvovala direktnim prepovedim za Jude. To rojstvo dojemanja nestrpnosti jo je kasneje usmerilo v emancipacijo in boj za pravice marginalnih skupin. Tako je postala aktivistka v pravem pomenu te besede: borila se je za civilne pravice temnopoltih, bila del mirovniškega gibanja proti nuklearnemu oboroževanju, protestirala je proti Kongresni komisiji za protiameriške dejavnosti, predvsem pa je pionirka LGBT gibanja.
Prvi prevod ameriške avtorice v slovenščino je sestavljen iz kratkih esejev in zgodb. Vsako poglavje je zaključena avtonomna enota, a vedno se nanaša na skupni imenovalec drugačnosti in drugotnosti. Deluje kot dnevnik, v prvoosebni pripovedi biografsko pokriva erotično intimno, diskriminiran družben subjekt in angažirano misel za vsesplošno enakost. Eksplicitno lezbično seksualnost, tako osebno kot fiktivno, postavi poleg opisov in refleksij diskriminacije marginalnih skupin. S tem avtorica v svojem odprtem diskurzu ni uporniška na račun svoje seksualnosti. Ne igra na karto aseksualne asimilacije, temveč upodablja celostno podobo izkušnje lezbijke, ki ni cenzurirana niti v svoji največji intimi. Kaže na to, da je seksualnost le del posameznikovega življenja in je tako ni potrebno teoretizirati ali ji podajati spektakelske funkcije.
Nestle, soustanoviteljica arhiva lezbične zgodovine HerStory [izg. hrstori], nas v knjigi pelje od svojega začetnega najstniškega poželenja in odkrivanja lezbične seksualne želje do dokumentiranih odraslih lezbičnih spominov petdesetih, šestdesetih in feminističnih sedemdesetih let. »Policija, zdravniki, rdeče svetilke v barih, polomljeni obrazi, zmečkani avtomobili, polni sovraštva, glava med mojimi nogami na kraju, ki ga nisem še nikoli videla in ga nikoli več ne bom, odhod od doma v iskanju tovarišic na ulicah, sleparjenje z zaimki v službenih telefonskih pogovorih z ljubimko, da ne bi bile označene za človeški izrodek, blesk noža v materini roki, ki ne dovoli hčeri prestopiti praga z lezbijko.«
Po časovno nanizani spominski osnovi represije Nestle naredi preobrat v vsebini in dolžini naracije. Tvori daljše razmisleke, ki obravnavajo aktualne probleme takratnega časa, natančneje časa osemdesetih, ko je bila knjiga tudi izdana. Cenzura erotične lezbične literature, gibanje proti pornografiji, obsodbe nenormativne seksualnosti, nasilje nad ženskami postanejo analogija McCarthyjevi dobi rasizma in zatiranja, proti čemur se je avtorica v preteklem borila. Tako je knjiga odgovor na takratno razočarano stanje; nagovor po nadaljnjem bojevanju proti neenakosti, konformni resignaciji upora ob prvih znakih napredka in proti bojem, ki izključujejo znotraj skupnosti.
Predvsem se znotraj osemdesetih let dotakne izključevanja bučerk in femic oziroma grobo rečeno maskulinih in feminilnih lezbijk znotraj lezbične ter feministične skupnosti. Z označevanjem bučerk in femic za reprodukcijo heteroseksualnega modela in pozivanjem k njihovi diskretnosti je bila v boju za pravice preferirana asimilacija namesto heterogene kulturne vidnosti. Potreba po normalizaciji, homogenosti je bila prepletena s poskusi v kar največji meri ugajati družbi, to pa se je počelo z izpostavljanjem bolj sprejemljivih unificiranih podob. Slednje pa je previsoka cena za heteroseksualno ali površno feministično sprejetje. Nestle piše, da »če zanikamo razmerja med bučerkami in femicami, zanikamo ženske, ki so živele in še vedno živijo«. Nakazuje razmerja med delavskimi bučerkami in femicami ter kaže na del lezbične kulture in zgodovine, ki je pomemben ter je pogosto bil in je prezrt. Ali ker naj bi bil preveč 'podoben' hetero razmerju in naj bi ohranjal binarne opozicije moškosti in ženskosti ali pa ker preveč bije v oči oziroma izstopa iz množice 'normalnih' poenotenih družbenih subjektov, ki se držijo svoje konvencionalne identitete.
Zgodovina zatiranih, utišanih in upor proti neenakostim je osrednja ideja kolaža Prepovedane dežele. Bistveno je torej prisluhniti in tvoriti zgodovino manjšin in tistih, ki so bili ogoljufani lastnega jezika in zgodovine. Avtorica je primer intersekcijske diskriminacije. Prikaže zgodbe svojih različnih marginalnih identitet, ki jo definirajo in se obenem prepletajo. Različnosti v identiteti lezbijk, različnost pristopov feminizma daje poudarek na kompleksnosti naših življenj, kompleksnosti lezbične zgodovine in zgodovine žensk na splošno. Zgodovina posameznikov kaže zapletenost in svojstvenost seksualnosti ne glede na spolno usmerjenost. Ravno to odpiranje kompleksnosti izkušenj posameznika pa lahko modificira omejujoče unificirane zidove identitetnega označevanja. Prevprašuje identitetno predalčkanje žensk, lezbijk, femic, judinj, feministk in tako dalje.
Kljub temu, da knjiga obravnava pretekli čas in stanje, ki bi se lahko, glede na današnjega, zdelo del preteklega, pa je aktualna tudi danes in opravičuje slovensko izdajo skoraj 30 let kasneje. Zgodovina ima po Nestle potencial družbenega boja proti izključevanju. Zgodbe se, kljub temu, da so pretekle, nanašajo na danes in bodo vedno smiselne, dokler bo prisotna represija. In materiala je še veliko. Boj proti zatiranju je tako vedno aktualen in potreben, kar se v Prepovedani deželi vzneseno poudarja. Narediti zgodovino manjšin in posameznikov vidno je del tega boja. Metoda ni pretirano inovativna, kar naredi knjigo manj efektivno in manjša njeno moč diskurza. Ob tem se pojavi vprašanje, ali ima tak pristop še potencial ali je to maksimum, ki ga tak diskurz lahko prinese? A izven boja in spreminjanja družbenega stanja ima knjiga vrednost že v individualnem prebiranju in dojemanju raznolikosti izkušenj ter problemov, ki dejansko tvorijo zgodovino in niso del zgodovine levov.
