Tretja pesniška zbirka Marcela Potocca spada v najbolj predvidljivo linijo slovenskega pesnikovanja. Osnovna značilnost te je, da moramo knjigo prebrati, da se prepričamo o njeni pripadnosti liniji, ne pa tudi zato, da bi lahko o njej pisali. Drugače rečeno, vse trditve o takšnih pesniških zbirkah imajo značaj določene splošnosti. Vsaka partikularna manifestacija tovrstne poezije je tako komaj posnetek, simulaker ideje čiste avtentičnosti, čeprav se vedno poskuša predstaviti kot ideja sama.
Večino zbirke sestavljajo značilni dolgi verzi, ki ne izražajo nobene skrbi za pesniški jezik niti ne predpostavljajo nobene intenzitete branju. Pisati pesmi je tako lahko kot govoriti. Zato tudi ni nobenega ne formalnega ne vsebinskega razloga, da bi jih brali kot pesmi, in ne kot prozo. Zaman bi na primer iskali neko konsistenco preloma prozne vrstice, ki bi se trudila izkoristiti premore ali kontinuitete za ritmični učinek. To je poezija brez teorije poetičnega – ne ve niti zakaj niti kako je poezija.
Pri tem je tudi retorična plat teh pesmi do skrajnosti predvidljiva. Pozna tri moduse: izpovednega, pripovednega in atmosferičnega. Prevladuje prvi, ki se odvija med prvo in drugo slovnično osebo:»Rekla si, da bi moral napisati / pesem o baziliki (poznaš me – vstopaš v / moj jezik).« Občasno se znotraj drugih dveh modusov zgodi celo nekakšna desubjektivacija – ubežanje izpovedujočemu in melanholičnemu jazu, kar pa se nekako pričakovano zgodi predvsem v pesmih z vzhodnjaško tematiko ali formo.
Slednje, med katerimi nekatere privzemajo formo japonske tanke, so verjetno tudi med najmočnejšimi v zbirki. Poleg kratkosti govori v njihov prid predvsem strukturno pogojena nemožnost izpovedovanja in konsekventni poudarek na podobi. »Črke na robu / ustnice iščejo pot – Moč, / da bi delile – // ranile – izginile – / nerazumljivo krhke.«
Vendar tudi te pesmi ne ostanejo izven nekega religiozno obarvanega dispozitiva. Če v večini pesmi prevladuje pastoralna oblast izpovedi, te, vzhodnjaško tematizirane, preveva duh budističnih »modrosti« in koanov: »Pet in pet prstov / na rokah. Ko zlomim prst, / jih pet ostane. // A vseeno roka ne / ostane ista roka.«
Kljub dokajšnji povprečnosti nas teh nekaj pesmi vsaj za trenutek odreši izpovednega pripovedovanja, ki svoje predvidljivosti ne zna obrniti v svoj prid, ampak z njo utruja. »Vsake toliko časa / se vprašam, koliko je zvezd, ki jih / ne vidim nad sabo, / ker jih zakrivata megla in smog – / in koliko avtomobilov se izmakne / mimo, s hitrostjo, katere sile / si niti nočem predstavljati na sebi.«
Morda bi bilo v splošnem interesu, da bi se pisalo več haikujev in drugih podobnih kratkih form. Poleg očitnih prednosti za okolje, budžete in bralstvo utegneta pridobiti tudi pesniški izraz in podoba, ki ju sicer v primežu držita malomeščanski dolgčas in kliše neponovljivega individualizma. »Utrujen sem. Od vsega, kar je treba / in česar ne zmorem povedati. – // Kako je biti tuj sredi tujega: kjerkoli / sem: koliko psihopatije, / samo druge strani iste želje in iste // skrbi: da bi ljudje enostavno bili v redu.«
Neizrazitost pesmi je tolikšna, da je le težko razlikovati med dejanjem odpiranja in zapiranja knjige, začetka in zaključka branja. Zdi se, da prebiramo pesniški korelat malomeščanske proze, ki si s svojim popisovanjem srednjega sloja prisluži nominacije za literarne nagrade. Hkrati pa je, kakor bi poezija kapitulirala pred prozo. Ne le, ker ne dosega niti intenzitete krajših proznih form, na primer črtice; ali ker je mogoče brez večjih težav najti bolj poetične – in zapomnljive – odlomke v povprečnem romanu. Pač pa predvsem zato, ker ta poezija stopa na mesto in posnema tiste pasuse v romanih, ki jih navadno raje preskočimo ali pa se v njihovo branje lahko v najboljšem primeru posilimo. Ima torej status balasta. »Zato ne bom rekel, naj se odpovem poeziji / (če bo svet boljši in bodo boljši drugi). Ampak // če bom boljši jaz, // brišem datoteko Pesmi201X.doc.«
Kosilo nekega molja je spisal Vid Bešter.
