Ker smo na našem radiu pokrivali predfestivalsko dogajanje, predvsem mlado kritiko, se spodobi, da kakšno rečemo še o poglavitni stvari, letošnji izvedbi Prangerja v Rogaški Slatini, koder se je na začetku meseca v organizaciji istoimenskega društva dogodilo trodnevno razpravljanje o najsodobnejši slovenski poeziji. Preden začnemo pa je treba navreči fusnoto ali dve; samega festivala se nam namreč fizično ni uspelo udeležiti, a so na njegovi spletni strani kot vsako leto dosegljivi zvočni posnetki celotnega dogajanja, ki so nam služili za vir in podlago pričujočega razmisleka. In še, lani sem bil letošnji vrli poročevalec eden od izbrancev, na pranger priklenjen avtor, tako da turistično sanatorijska slatinska klima temu zapisu vendarle ni čisto tuja. In zdaj k stvari.
No, še dodatna pripomba ne more škoditi; ne gre nam toliko za podajanje konkretnih sodb, vsebine, pregovarjanja in nemalokrat tudi kakšne fine konfliktne konfrontacije, ker je v pričujoč dnevni termin pač nemogoče strniti slabih devet ur kritiških debat, temveč bom poskušal izrisati določeno strukturo, kakršno sem v svojem konkretnem primeru kot pesnik izkusil že lani, po letošnjem poslušanju festivala pa so se omenjena razmerja še utrdila.
Če na kratko povzamemo preprost in efektiven koncept; trije Prangerjevi kritiki izberejo vsak po tri v tekočem letu izdane pesniške zbirke, o katerih potlej v okviru festivala potekajo debate. Kritičarka je dr. Stanislava Repar, kritika pa Ivan Dobnik in naš Muanis Sinanović. Oziroma je to bil do nedavnega, kajti na letošnji ediciji ga je zamenjal Aljaž Koprivnikar, in sicer očitno relativno pozno, saj je bila tretjina izbora še vedno Sinanovićeva.
Na hitro podajmo melos oziroma metodo, s katero se lotevajo pesniških zbirk. Najbolj izdelano prangersko kritiško linijo ima gotovo Repar, kar pomeni, da je med kritikoma prav kritičarka, ki je najbolj kritiška, tj. najprecizneje sovpada z ono formo po imenu literarna kritika, kritika poezije. Slednje ji uspeva predvsem s pripravljenim tekstom, besedilo pač artikulira bolje kot sprotna govorjena beseda. Njeno prebiranje poezij je prvo razumevajoče, dalje precej kritično in je sploh ena boljših manifestacij tistega, čemu bi lahko v narekovajih rekli klasična kritika, se pravi natančno branje poezije, njeno vrednotenje in argumentacija slednjega skoz lasten kritiški aparat. Kar je v tem izvajanju pomenljivejše, kot bomo videli, je recimo temu ideološka ali ideologizirajoča slepa pega, ki kot da ne zmore zapopadati nekaterih razsežnosti v nekateri očitno že manifestirani produkciji poezije. K temu se vrnemo.
V kontrastu s tem je bil lanski Sinanovićev pristop filozofskejši, knjige je skušal umeščevati v polje onstran gole poezije in literature ter prebirati, kaj da so njihove tako zvane miselne konsekvence, v kakšen diskurz se umeščajo, kakšnega proizvajajo itd. Letos ga je, kot rečeno, menjal Koprivnikar, čigar pristop je precej manj globinsko reflektirajoč, je pa deskriptivnejši, ostaja na opisni ravni, ki ji potlej pač pridoda tako ali drugačno mnenje. Če na hitro omenimo še Dobnika, je treba povedati, da je v svojih razmislekih najmanj učinkovit, a ne čisto nekratkočasen, kajti izjemno mu uspeva z velikimi besedami, kot so etika, nadrealizem, poetika, ritmičnost, občutje itn., povedati izjemno malo. Kot je zapisal Engels o Heglu; Heglov absolutni duh je absoluten toliko, kolikor Hegel o njem ne pove absolutno ničesar.
Kot rečeno, nimamo prostora, da bi se ukvarjali s konkretnimi knjigami in jim pridodali še obširne razmisleke, zato bi rad izpostavil omenjeno kritiško razsežnost oz. antagonizem, ki ga po mojem onstran festivala, v širši literarni prostor vzpostavljajo nekateri antagonizmi na Prangerju, in to čisto deklarativno, kot je prvi dan izrecno poudarila Repar v svoji razpravi o knjigi Orjaški gobec globusa Urške Kramberger. Fokusiramo se na Repar kot najboljšo oz. najkritiškejšo kritičarko na festivalu, s čimer nenazadnje morda tudi najučinkoviteje zaobjamemo duh festivala. Prvi problem, nemara zadnji?, je seveda – izbor.
Seveda Sinanovićev, kot lansko leto. Letos je poleg omenjene izbral še Tatarja Jerneja Županiča ter K območnim poročilom Blaža Božiča. S prvim niti ni bilo ne vem kakšnih problemov, medtem ko druga dva … Tu se odpira kritiški oz. vrednotenjski oz. kar diskurzivni ali strukturalni konflikt, ki ga sama Repar najmanj na opisni ravni precej dobro artikulira in ga lahko tule samo povzemam, zato še enkrat močno priporočamo na spletu dostopno poslušanje. Sam bi ga isto opisno tule označil za, hja, - konservativnega, česar ne izpisujem s kakšno posebno žlehtnobo ali zaničevanjem, temveč se zdi beseda s svojo poetično žlahtnostjo primeren označevalec. Zakaj?
Fundamentalen očitek omenjenim knjigam se v grobem glasi takole: do kam lahko bralec sledi pesniku? Koliko milijavžnt enih neizostrenih stvari lahko pesnik nameče v svoje pesmi. Kje je meja, onstran katere se v avtorski pretenziji ali pretencioznosti izgubi osnovna funkcija poezije. Po mnenju Repar so ali smo omenjeni to mejo prekoračili, zaradi česar tudi poezija potlej naj ne bi funkcionirala, kakor bi pač morala. No, na tem mestu ne morem ne omeniti gospe pesnice Mete Kušar, lanske prangerske tovarišice in fine nasprotnice, katere znatni posegi v razpravo so zazveneli kot lirični odmev Reparjinim strokovnejšim obdelavam.
Na tem mestu lahko zopet vpeljemo ideologiziranja ali ideologizacijo v njenem poezijsko reflektirajočem odvodu. Izpisali smo zvezo funkcija poezije, ki razpre zelo produktivno razo, saj seže do samega izvira stvari, poezije namreč, nezadržno preizpraševajoč ona velika vprašanja, na katera smo že malce pozabili. Kaj je poezija. Kaj je njena funkcija. Kako mora funkcionirati. Kaj je dobro, kaj je slabo. Etc. Pri takšnih izvornih rečeh pa smo zelo blizu raznim samobitnostim, unikumu obstajanja, privilegirani govorici brez vpetosti v od sebe širše diskurzivne mreže, na pragu poetične osamosvojitve. Namesto funkcija bi lahko v omenjenem kontekstu rekli tudi poslanstvo, kajti vrednostni parametri Repar slejkoprej padejo v mišljenje o poeziji, ki bi ga na manifestivni ravni recimo lahko lociral v Strukturo moderne lirike Huga Friedricha, vrednotenjsko pa še dlje proti in v um 19. stoletja oz. recimo temu prešernovsko strukturiran odnos do pesnjenja.
To mišljenje preprosto in nekoliko štorasto rečeno izraža – vero v poezijo. Oziroma natančneje, vero v to, kar mislimo, da naj bi bila poezija. Ta mora v vrhunskem pisanju – in če ni vrhunska, ni poezija – po Repar biti pač takšna in takšna. Se pravi, avtor mora imeti neko osnovno uvidevnost do bralca, ne da ga zajebava v masturbacijski nedogled, napisano mora izražati resno in iskreno refleksijo, namensko klikniti s konzumersko čudjo, biti skrajno premišljeno ter se čuvati baročno razbohotenega kaosa, sublimirati bralca v najintimnejših kotičkih njegove biti itn. itd., če poskušam prosto povzemati. Ni čudno, da je Kušar nekje v razpravi terjala – srce.
Mogoče lahko zaključimo s poezijo, ki pa takšna ni. Katere srce je fasalo infarkt. Ki bralca pljuva s pošastno zgoščenostjo. Ki se razrašča kot čudovito podivjan, desetletja nenegovan vrt v Zolájevem Grehu Abbeja Moureta. Ki od bralca terja nemogočo skrajnost. Ki masturbira, ker se hoče z bralcem ljubiti. Ki je neuvidevna, neslana in ne popušča pred vero v mero. Ki te ubija. Najboljše knjige so me vedno najbolj zmrcvarile. Je to še poezija? Po zgoraj navedenem poslanstvu o neki poetični nujnosti je prej antipoezija. Na Prangerju se torej, v letošnji varianti posebej z Reparjino anticipacijo, skoz poetološko dialektiko soočata nasprotujoči si paradigmi. Kar je nenazadnje najboljša kritika kritiškega festivala.
