V enem izmed prejšnjih moljev je radijski kolega Kaluža govoril o popolnem branju za na plažo in kot takšnega označil enega izmed najbolj nenavadanih romanov letošnjega leta, Črve pisatelja Andreja Tomažina, ki sicer okvir plažnega branja presega in nagrajuje. Danes pa bomo imeli opravka s čisto pravim branjem za na morje, bojda odličnim, kar vprašajte Mišo Molk.
Facebook kritiko na stran. Kratkoprozna zbirka Razvezani Ane Schnabl je privabila nemalo pozornosti, v največji meri zaradi enega izmed najnaprednejših piarovskih sistemov v slovenskem založništvu. Zaradi efermentnosti pojavljanja na vseh mogočih medijih pa se zdi, kakor da potrjuje tisti Shakespearov naslov, Mnogo hrupa za nič. Obenem pa ne smemo pozabiti opravka s prvencem ene izmed tako imenovanih perspektivnejših in prodornejših avtoric. Želili smo si torej razvezati to napetost in odvozljati vozle, ki jih pisateljica pustila za sabo.
Aljoša Harlamov v spremni besedi govori o pomenu naslova, o vezanosti in razvezanosti, s čimer postavi Schnabl v kontinuum slovenske književosti. Avtorica naj bi predstavljala generacijo post-postmodernizma, ki se od prejšnih generacij razlikujejo po tem, da nočejo »umoriti svojih staršev« - obračunati s tradicijo, ampak se razvijajo s pomočjo dosežkov tradicije, torej evolucionirajo, če lahko uporabim ta izraz. Od svojih predhodnikov jih ločuje tako imenovani sentiment, čustva, ki postanejo izrazito pomemben del pisanja.
Schnabl ta sentiment uveljavlja s personalnim pripovedovalcem, ki predstavlja realnost, kakršno jo vidi posamezen lik, zaznamovan bodisi z neko lastno travmo ali travmo svojega bližnjega. Način, kako je čustvena razsežnost povezana s psihološkim stanjem, pa ni nov. Kot primer navajam kratko zgodbo, v kateri žena prevara moža s precej mlajšim moškim, pri čemer ne čuti nobene krivde. Zgodba je kakor odmev Zupanovega romana Igre s hudičevim repom s podobno tematiko, ki je izjemno precizen v izrisovanju psihološkega stanja svojih protagonistov, česar pa ne moremo trditi za protagonistko kratke zgodbe.
Prav klišejskost in naivnost sta največji problem zbirke. Že tolikokrat omenjeni sentiment žal ostane predvsem na ravni sentimentalnosti, oziroma če sem natančnejša na ravni sentimentalnega hipsterskega doživljaja, ali če hočete, tragedij človekovega vsakdana, ki so doživele že preveč ubeseditev v sodobni slovenski poeziji in očitno našle pot v prozo. Situacije in usode, ki niso najbolj vsakdanje, so oblečene v šokantnost, izraženo prek izredno klišejskih stavkov, kot je recimo »Harmonija naj ostane angelom« kot komentar na disfunkcionalne odnose v družini, ki služi kot neke vrste opravičilo in racionalizacija hkrati. Zgodbe naj bi govorile o individualnih izkušnjah psihičnih problemov, toda vse prevečkrat so uporabljeni že tisočkrat uporabljeni stereotipi psihičnega bolnika: dezorientiran, nezainteresiran za prihodnost, bodisi podivjan bodisi nadrogiran zaradi zdravil… S tem pa trpi avtentičnost pisanja. S takim slogom ni nič narobe per se, problem je to, da je to način pisanja velikega števila pisateljev, ki so si zato vsi po vrsti podobni in zato pozabljivi.
Navdušuje pa to, da avtorica še ni vkalupljena v ta slog pisanja. To je vidno predvsem v kratki zgodbi Veliki voz, ki od drugih izstopa tako po dolžini kot tudi po zgradbi lika in njegovemu psihološkemu stanju in razvoju oziroma ne-razvoju. Protagonist tu ne išče bralčevega razumevanja ali potrditve kot v večini drugih zgodb. Zgodba je spisana kot protagonistov monolog, v katerem predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki jo prekinjajo nagovori bralca. Ti nagovori se zdijo kot najpristnejši del avtoričinega sloga, saj v njih na ravni izrekanja ni najti klišejev. Je namreč izjemno natančno napisan, protagonistva zgodba se pred bralcem razpleta neprisiljeno, kar dela zgodbo veliko bolj resnično od drugih. Podoben vtis pusti ena izmed kratkih zgodb, ki prej opisani sledi, in sicer zgodba Edinec. Opisuje namreč stanje novopečene mamice, ki je daleč od pocukranega ideala vesele mamice s spokojno spečo štručko v naročju, kakor nastopa v pop kulturi. Še vedno je namreč tabu govoriti o grozi, ki jo čuti marsikatera ženska po rojstvu, ko je njeno telo naenkrat izpraznjeno in zreducirano na vlogo sužnja otroku, o bolečini, ki jo prinaša dojenje, kar Schnabl slikovito in intenzivno oriše s prispodobo prsi, ki se širijo in širijo, dokler ne napolnijo cele sobe. Sicer naj bi vse kratke zgodbe govorile o povezanosti psihe in telesa, kako se stanje psihe odraža na telesu, ampak zgolj v tej je zaznati nek premik v neznano, ali bolje rečeno, še ne nepopisano področje.
Edinec in prej omenjena kratka zgodba Veliki voz sta dve izmed linij zbirke, ki je ne moremo gladko odvozljati in ravnodušno nadaljevati z branjem. Močan kontrast med izbranimi krakimi zgodbami in ostalimi daje slutiti, da ima pisanje Schnabl še veliko manevrskega prostora, niti, ki jih lahko zavozla in vrže bralcem. Do takrat pa, dragi molji, uživajte v obskurnih branjih, ki vas za razliko od poletnega vetriča trgajo na kose, da ne veste, ali ste še vedno na plaži kot ob začetku branja.
Z nitmi se je igrala Anja.
