Kontejner je pesniška zbirka, ki je nastala v sodelovanju pesnice Helene Zemljič in pesnika Aleša Jelenka, precej prisotnih na mariborski literarni sceni, ter vizualne umetnice Nine Jančič. Gre za konceptualno zbirko, pri kateri ni jasno, kateri od pesnikov je zapisal katero pesem ali del nje. Njuna prispevka težko razloči tudi tisti, ki njuna dela že pozna.
Natisnjena je v blokcu, kakršne lahko najdemo v vsaki papirnici, služijo pa hitrim beležkam, urnikom ali krajšim dnevniškim zapisom. Naslovnico in drugi vizualni material je prispevala umetnica Nina Jančič. Pesmi imajo, kot nakaže tudi pisec spremne besede Titan Felix, obliko, ki spominja na pozno Šalamunovo poezijo. Vendar je sam jezikovni material bolj transparenten kot pri Šalamunu; posamezni stavki se drug na drugega bolj opazno navezujejo in v njih je mogoče opaziti tudi določene poante. Ta transparentnejša in bolj vezana podlaga omogoča ravno tematizacijo neke nevezljivosti, nekega kaosa, kakršnega predstavljajo smeti ali ekološka katastrofa. Vendar Kontejner ni aktivistična knjiga; te pesmi predstavljajo nekakšno postajanje, človek postaja smeti, smeti postajajo tekst, in obratno, v vseh možnih kombinacijah. Ekološki problemi tako niso enoznačno postavljeni pred sodbo, temveč služijo tudi osvetljevanju značaja tekstov, subjektov, ki mečejo povratno luč na smeti. Lahko bi rekli, da gre v nekem smislu za trash zbirko v pozitivnem pomenu, ki se zadnje čase razvija v različnih tekstih in praksah okoli Radia Študent, trashu, ki se ne navezuje na vrednostno sodbo, temveč na same zakonitosti postopka.
Poskusimo ta razmerja opisati. Lahko rečemo, da se subjekt v pesmih pojavlja kot nekaj inertnega, v nasprotju z dinamičnostjo same ekološke degradacije in elementov znotraj posameznih kupov smeti. Subjekt je neumen; ne skrbi ga za okolje, čeprav njegovo degradacijo sam povzroča, tudi ko se znajde v katastrofi. Absurdnost situacije se odraža v sami rabi jezika in podobah, ki jih producira, in ki spajajo humorno ter unheimlich vzdušje. Vendar tukaj tudi subjekt ni preprosto postavljen pred sodbo, temveč v svoji indiferentnosti lahko predstavlja potujitev komodificirane psevdoekološke histerije, ki je prisotna v mainstreamu naše civilizacije. Obenem tudi sam objekt lahko nastopi kot odpadek, s čimer je relativizirana njegova antropocentrična vloga pri tovrstnih mainstream ekologizacijah, obenem pa poudarjena njegova posebnost; pesem Organic se denimo sprašuje, koliko je človek organski material, glede na to, da ga opredeljujejo in konstruirajo tudi njegova orodja, tako fizična kot mentalna.
Samo mesto teksta bi bilo težje opredeliti. Zdi se, da se premešča: enkrat je tekst reprezentacija teh razmerij, drugič jih oblikuje. Tekst si lahko predstavljamo v obliki zmečkanega, vlažnega, zdrizastega papirja, ki drsi med temi razmerji, se jih oklepa, zavija, nanje seda s svojimi koščki, obenem pa je recikliran in služi kot sredstvo izrekanja. Če nadaljujemo razvoj podobe: vendarle pa je ta papir, sicer cenen in natisnjen v ceneni knjižici, opremljen s fotografijami nekaterih umetnin, v tekste pesmi pa se vnašajo tudi zunanji. Denimo citat Srečka Kosovela o honorarjih in omenjena spremna beseda, natisnjeni na visokokvalitetnem papirju, ki se nahaja sredi knjige. Ali bi bilo mogoče reči, da vse to predstavlja trdo jedro teksta, subjekta in ekosistema ter njihovih povezav? Tovrstni parateksti so ponavadi natisnjeni na platnicah, na začetku ali na koncu knjige in predstavljajo njeno margino. Morda si lahko njihovo središčnost v Kontejnerju zamišljamo ravno kot dodatno marginalizacijo pesmi, projekta in odnosov, ki jih artikulirata.
Tisto trdno, kar ostaja, je vendarle recepcija, umestitev glede na kanon, sami listi poezije pa so piš, ki lahko hitro razpade. So razgradljivi, medtem pa so tradicija, scena, recepcija, in vprašanje honorarjev nerazgradljivi. A s to potujitvijo pesmi in projekta pride do potujitve tradicije, scene in aktualne recepcije, kot bolj ali manj zgodovinsko kontingentnih, dinamičnih, ki jih tako formalno ločene od ključnih vprašanj, ki jih zbirka postavlja, lahko zagledamo v satirični luči. Na čisto formalnem nivoju, ravno zato, ker vsi ti elementi dejansko pomenijo vsebinski doprinos knjige.
Kontejner potemtakem poeziji jemlje naivno avro, ki danes v Sloveniji obkroža najbolj izpostavljeno pesniško produkcijo, jo postavi na sredo odnosov v produkciji pisanja ter po svoje razstavi ključne elemente literarnega polja. To ji uspe tudi tako, da naredi poezijo za nekaj, kar je mogoče reciklirati, da v kontejner potegne in tam premeša avtorje ter iz njih dela nov material ter tako, da poezijo postavi v središče nekih političnih vprašanj. Stopiti v trashšele omogoča neko kreativnost.
