Človekova obsedenost s potovanjem se ni začela lansko jesen, kot se je zdelo nekaterim politikom, ampak je večna. Menda naj bi človek le dva odstotka svoje zgodovine preživel brez nekih premikov. Zato fascinacija človeka s cesto, njeno nepredvidljivostjo in njenim domnevnim koncem ne preseneča. Mitiziranje ceste ni nevsakdanje, zato roman Cesta sestradanih nigerijskega avtorja Bena Okrija na prvi pogled deluje nekoliko klišejsko. Toda ker knjig ne sodimo po naslovnicah, smo se vseeno lotili branja.
Zgodba se suče okrog vsakdanjika otroka duha, abikuja, Azara, ki se je odločil prekiniti neskončni cikel rojstev in smrti ter ostati na nestanovitni Zemlji, polni trpljenja in potu. Prva misel, ki jo doživi v telesu, v katerem preživi celoten roman, je pa ta, da hoče osrečiti smejoči obraz, ki ga je potem prepoznal kot obraz matere. Nežna osebnost matere je kontrastirana s trdo, mestoma že grobijansko pojavo očeta. Prav zaradi tega bralec skorajda že pričakuje, da bo prišlo do nekega nasilja, ne pričakuje pa, da bo prišlo do ponovne sprave. Vsaki nasilni epizodi namreč sledi zelo tenkočuten del, v katerem oče, mati in Azaro nastopijo kot skupnost. Pristne vezi, ki se vzpostavijo med njimi, najbolj ključno vplivajo na to, da se Azaro noče vrniti v duhovni svet.
Četudi je Azaro telesno otrok, je mentalno star na tisoče let, zaradi česar ne pride do otroškega pogleda na svet, kakor recimo v romanu Kako ubiti ptiča oponašalca ameriške pisateljice Harper Lee. Pripovedovalec se mestoma zdi nekoliko bolj razširjen in poglobljen, jasnost pripovedovanja pa Okri zamegli z menjavo prizorišč iz realnosti v fikcijo, pri čemer se menjajo tudi osebe in besedišča. Kot otrok duh namreč vidi svet drugače, z več podrobnostmi, npr. posedanje v opusteli gostilni se razvije v divji boj in potem beg pred duhovi, ki želijo otroka vrnit nazaj v sanjski svet. Na ravni besedišča se to kaže v začetni uporabi preprostega, osnovnega besedišča, ki se razvije v zapletene stavčne strukture, za katere bralec velikokrat ne ve, ali prinašajo še kak drug smisel, ki se mu ne pokaže, ker ne pozna jorubskega mitskega sveta.
Azaro, glavni lik, torej vedno znova izhaja iz svoje zavesti, ta pa je globoko zasidrana v jorubski mitologiji, torej svetu duhov in prikazni. V romanu se pojavljajo čudni svetlobni pojavi, psi, ki hodijo po dveh nogah, ki se jim svetijo oči, kuščarji, ki ubogajo človekov ukaz … Vse to pa je skrajno racionalizirano s strani glavnega lika, ki zna prav vsakega od teh pojavov razložiti s svojimi izkušnjami in se mu ne zdijo prav nič posebnega. Mestoma je zato roman blizu slogu magičnega realizma, vendar gre zgolj za bližino in ne prekrivanje.
Jezik, ki ga glavni junak uporablja, je izrazito liričen in povzdignjen do te mere, da občasno spominja na pesem v prozi ali aforizme, kakor v naslednjem primeru: »Cesta te ne bo nikoli pogoltnila. Reka tvoje usode bo vedno premagala zlo. Ko bi le zmogel razumeti tvojo usodo. Trpljenje te ne bo nikoli uničilo, naredilo te bo močnejšega. Uspeh te ne bo nikoli zbegal, niti ne bo razpršil tvojega duha, zaradi njega boš poletel višje k žarkom dobrega sonca. Življenje te bo vedno znova uspelo presenetiti.«
Kot se vidi že iz odlomka, prihaja do pretirane lirizacije in s tem večkrat pripelje do ustvarjanja pretirano patetičnega ozračja. Ker pa se te pasaže zgodijo na nekih izpostavljenih dogodkih, hitro pridemo do ugotovitve, da so nekako povezani med seboj. S cikličnostjo spominja na ustno pripovedovanje zgodb, ki je zahodni kulturi bolj poznano iz Geneze, v kateri se stavek »in bil je večer in bilo je jutro, prvi dan« z malo spremebami pojavi kot neke vrste refren.
Cikličnost pa je notranja razdelitev romana, ki je vezana predvsem na zgodbo. Formalno je roman razdeljen na tri dele, v katere je dalje razdeljenih osem knjig. Knjige delujejo kot serijske epizode, saj temeljijo druga na drugi, ne le zaradi kontuniranosti zgodbe, temveč tudi zato, ker vsaka naslednja ponudi bodisi razrešitev bodisi razširitev problema iz prejšnje. Knjige pa so strukturirane še na manjše enote, v katerih se pojavljajo vzročni dogodki v različnih variacijah. Prav tako pa so dobesedni izseki vsakdanjika, kakor ga vidi Azaro, otrok duh.
Prav tu leži političnost romana, ki realistično predstavi življenje v nigerijskih slumovskih naseljih v predkolonialnem obdobju. Majhna stanovanja so polna ljudi z nesrečnimi usodami, muhe brenčijo, smrad se širi povsod, v času izjemnega deževja je vse poplavljeno ... Slumi verjetno še dolgo ne bodo doživeli tako pristne literarizacije. Izjemno tenkočutno so spisana poglavlja o načinih novačenja podpore dveh strank, tiste za bogate in tiste za revne, če parafraziram pripovedovalca. Zabrisana je meja med obema – ko ena namreč priskrbi sestradanim prebivalcem mleko v prahu, ki se izkaže za pokvarjeno, druga izkoristi priložnost za lasten vzpon, pri čemer prva začne širiti novice, da je v bistvu druga podtaknila pokvarjeno mleko. V tej zmedi je izpostavljen Azarov oče, ki se dobesedno kot boksar bori proti hipokriziji obeh strani, a tudi sam na koncu ugotovi, da so njegovi napori neuspešni, ker se bori proti nečloveškim ljudem. Rešitev vidi v ponovni povezanosti z naravo, ki še vedno išče dialog s človekom, ki ni tiran, ki zna poslušati glasove v sebi, glasove, ki pripadajo prejšnjim dušam.
Narava ponuja velik kontrast slumovskim naseljem. Ta so zelo natančno izmerjena, ceste so zelo jasno izpeljane, vidne so tudi, ko se spremenijo v blato. Na drugi strani je narava prostrana, Azaro ne najde vedno tiste jase, na kateri se je nek dan igral. Azaro prav tako uspe prebirati ljudi v slamu, njihove misli in namene, medtem ko mu narava s svojimi prebivalci vedno nekaj prikriva.
Roman je po mnenju poznavalcev literarizacija nigerijske novejše zgodovine. Leta 1991 je bil vpliv tega romana zato drugačen, kot je lahko danes. Ko govorim o zapoznelem kriku, mislim predvsem to, da roman zahteva od bralca nekoliko več, kot je zahteval ob izidu. Osvobajanje izpod kolonialne oblasti je bilo leta 1991 del sodobnosti, medtem ko je dandanes problem predvsem neokolonialna ureditev. Prava vrednost romana pa je pravzaprav to, da kljub temu, da je od njegovega izida preteklo že veliko let, postavlja osnovna eksistencialna vprašanja o smislu življenja, o obstoju zla, o odnosu v družini in družbi na nevsiljiv in zelo tenkočuten način. S tem že presega večino domače literarne in prevodne produkcije.
